Ucitelj
Administrator foruma
Pridružen/-a: 31.03. 2006, 16:24
Prispevkov: 1818
Kraj: Dob pri Domžalah
|
 Objavljeno: 16 Maj 2009 08:42 Naslov sporočila: Zakaj sem odpustil tajnico |
 |
|
Pred dvema tednoma sem dopolnil 49 let.
Na jutro mojega rojstnega dne sem se zbudil bolj čemerne volje, ja,
leta pa naredijo svoje!
Odpravil sem se v kuhinjo v prepričanju, da mi bo žena že zjutraj
popestrila dan s svojim: Vse najboljše, možek moj zlati! in me
verjetno presenetila tudi s kakšnim darilcem.
Pa ni rekla niti dobro jutro, kaj šele tistega, kar sem pričakoval!
Dobro!, sem si mislil, saj takšne so pa žene po nekaj letih zakona.
Ampak otroci, oja, ti se bodo pa spomnili name!?
Tudi otroci so prišli k zajtrku in tudi oni niso rekli ničesar.
Globoko razočaran sem se odpravil na delo. V trenutku, ko sem stopil
skozi vrata svoje pisarne, je moja tajnica Janet s prešernim nasmehom
na ustih zaklicala:
"Dobro jutro, gospod šef, in vse najboljše za vas rojstni dan!"
Takoj sem se počutil bolje! Vsaj nekdo se je spomnil, da ta dan praznujem
Zakopal sem se v delo in delal do poldneva, nakar je potrkala Janet na
moja vrata in mi prijazno dejala:
"Veste, šef, tako lep dan je zunaj, pa še vaš rojstni dan je danes, kaj
ko bi šli z menoj na kosilo!
"To je najlepša stvar, ki sem jo danes slišal!", sem ji odvrnil.
"Greva!"
Šla sva na kosilo. Pa ne tja, kamor ponavadi zahajamo; šla sva na
deželo v majhno, odlično restavracijo, si privoščila martini in
neskončno uživala ob dobri hrani.
Ko sva se peljala nazaj na delo, je Janet dejala:
"Veste, šef, tako lep dan je danes, najbrž nama ni treba kar takoj
nazaj v pisarno, ali ne??"
"Ne, seveda ne!", sem odvrnil, kot bi verjetno odvrnil vsak dober šef,
ki je zadovoljen s svojo tajnico.
"Potem pa vas povabim k meni na kozarček!", se je nasmehnila Janet.
V njenem stanovanju sem se udobno namestil in bilo mi je prijetno.
Janet je poskrbela za pijačo in potem, ko sva nazdravila, je nedolžno
dejala:
"Šef, ne zamerite, za trenutek vas bom zapustila in skočila v
spalnico. Samo toliko, da zdrsnem v nekaj bolj udobnega."
"Seveda", sem odgovoril, zdaj že ves vznemirjen in v že skoraj bolečem
pričakovanju. Odšla je v spalnico in čez približno šest minut je
prišla nazaj.
V rokah je nosila veliko, praznično torto, za njo pa so prišli iz
spalnice tudi moja žena, otroci, veliko najinih prijateljev in tudi
nekateri sodelavci.
In vsi so peli: "Vse najboljše za te, vse najboljše za te...."
In tam na sedežni garnituri sem sedel jaz, popolnoma presenečen in
popolnoma GOL!
|
|
